Delodajalec je dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Rok izplačila regresa se lahko podaljša do 1. novembra istega koledarskega leta, vendar le v primeru, če kolektivna pogodba na ravni dejavnosti to omogoča in le zaradi dejanske nelikvidnosti delodajalca.
Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1) v 3. odstavku 131. člena določa, da se s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti lahko v primeru nelikvidnosti delodajalca določi kasnejši rok izplačila regresa, vendar najkasneje do 1. novembra tekočega koledarskega leta.
Slovenska zakonodaja eksplicitno no ureja, kaj nelikvidnost je, zato sodišča mnogokrat posegajo po razlagi trajnejše nelikvidnosti v okviru obstoja insolventnosti dolžnika. Določba 2. odstavka 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) določa, da je dolžnik, ki je pravna oseba, podjetnik ali zasebnik, trajnejše nelikviden:
- če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega 20 odstotkov zneska njegovih obveznosti, izkazanih v letnem poročilu za zadnje poslovno leto pred zapadlostjo teh obveznosti;
- če sredstva na njegovih računih ne zadoščajo za izvršitev sklepa o izvršbi ali poplačilo izvršnice in tako stanje traja neprekinjeno zadnjih 60 dni ali s prekinitvami več kot 60 dni v obdobju zadnjih 90 dni, in takšno stanje traja na dan pred vložitvijo predloga za začetek postopka zaradi insolventnosti, ali
- če nima odprtega najmanj enega bančnega računa pri ponudnikih plačilnih storitev v Republiki Sloveniji in če po preteku 60 dni od pravnomočnosti sklepa o izvršbi ni poravnal svoje obveznosti, ki izhaja iz sklepa o izvršbi
Povedano poenostavljeno, slovenska sodna praksa nelikvidnost največkrat označuje kot finančno stanje, ko delodajalec nima dovolj sredstev za pravočasno izpolnitev tekočih oziroma dospelih obveznosti.
Poleg tega so slovenska sodišča večkrat zavzela stališče, da mora delodajalec nelikvidnost ne samo zatrjevati, ampak jo mora tudi v celoti dokazati. Tako je Višje delovno in socialno sodišče s sodbo z opr. št. Pdp 683/2013 z dne 03.07.2013 odločilo, da:
»Tožena stranka ni dokazala nelikvidnosti kot pogoja za odlog izplačila regresa ob njegovi zapadlosti. V skladu z 212. členom ZPP bi morala tožena stranka navesti ustrezna dejstva in predlagati dokaze o obstoju nelikvidnosti. V tej zvezi ne zadostuje le izjava priče o tem, da je tožena stranka zapadla v likvidnostne težave, temveč bi morala tožena stranka obstoj plačilne nesposobnosti za izplačilo regresa dokazati z ustreznimi listinskimi dokazi, zlasti to velja za finančne pokazatelje glede preseganja obveznosti nad sredstvi družbe oziroma predpisane poslovne izkaze, ki jih morajo voditi vsi gospodarski subjekti.«
Če delodajalec ne dokaže, da je bil v tekočem letu nelikviden oziroma, da bi v takšnem obsegu zamujal z izpolnitvijo svojih obveznosti, da bi bil odlog plačila regresa utemeljen, mora delavcu obračunati regres za letni dopust, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neplačanega regresa in sicer od 2. julija tistega leta, na katerega se posamezni regres nanaša, do plačila.
Vključitev pravnih strokovnjakov v postopke, povezane z neizplačilom ali odloženim plačilom regresa je ključna, saj je najprej potrebno pravilno oceniti dejanske okoliščine poslovanja delodajalca, nato pa jih tudi ustrezno evidentirati in protokolirati, vse z namenom, minimaliziranja izgub zaradi potencialnih posledic inšpekcijskih nadzorov in sodnih postopkov. Prav tako je v primeru evidentnih kršitev delavčevih pravic zaradi neizplačila regresa in drugih prejemkov iz naslova delovnega razmerja ter zaradi kompleksnosti sodnih postopkov pomoč pravnih strokovnjakov dobrodošla oziroma v večini primerov nujna.
