V času vse pogostejših vremenskih ujm in globalnih sprememb se slovensko gospodarstvo v praksi sooča s številnimi pravnimi izzivi, med katerimi pa so po zadnjih katastrofalnih poplavah poleti 2023 postala še posebej pereča vprašanja iz sklenjenih pogodbenih razmerij v povezavi s tradicionalnimi koncepti o višji sili in pogodbenih kaznih.
Pogodbena kazen in višja sila sta dva temeljna koncepta pogodbenega prava, ki se tradicionalno obravnavata ločeno, a v določenih okoliščinah neposredno sovplivata. Medtem, ko pogodbena kazen služi kot preventivno sredstvo in mehanizem za zavarovanje izpolnitve pogodbenih obveznosti, določenih med strankama, doktrina višje sile ali ‘force majeure‘ prepoznava in upošteva eksterne, nepredvidljive in nespremenljive okoliščine, ki vplivajo na sposobnost stranke za izpolnjevanje teh obveznosti.
V obdobju vremenskih ujm v Sloveniji poleti 2023 smo bili priča hitrim zakonodajnim spremembam, predvsem s pomočjo interventnih zakonov. Čeprav so ti zakoni zagotovili nekatere odgovore na nujne in takojšnje izzive, zasebni sektor ostaja brez celovitega regulativnega okvira.
Zakon o odpravi posledic naravnih nesreč (v nadaljevanju: ZOPNN) določa, da v pogodbah o dobavi blaga ali izvajanju storitev ali izvedbi gradenj, ki so jih zasebnopravni subjekti sklenili z državnimi organi ali samoupravnimi lokalnimi skupnostmi, javnimi agencijami, javnimi skladi, javnimi zavodi in javnimi gospodarskimi zavodi ter drugimi osebami javnega prava, ki so posredni uporabniki proračuna Republike Slovenije ali proračuna lokalne skupnosti in se ne nanašajo na dobavo blaga, ki predstavlja opremo, potrebno za odpravo posledic poplav v avgustu 2023, se v obdobju do 31. decembra 2023 določbe o pogodbenih kaznih zaradi zamude ne uporabljajo, pogodbeno dogovorjeni roki pa se podaljšajo za obdobje trajanja odprave posledic po naravnih nesrečah večjega obsega.
Interventna zakonodaja, sprejeta v odzivu na vremenske ujme, torej ni eksplicitno naslovila specifik pogodbenih razmerij znotraj zasebnega sektorja. Zato zaradi odsotnosti specifične ureditve ostaja relevantna uporaba določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) tudi glede pogodbenih kazni ter višje sile v zasebnem sektorju.
VIŠJA SILA v slovenski sodni praksi predstavlja pravni koncept, ki se nanaša na nepredvidljive, izredne in neizogibne dogodke, ki so zunaj nadzora strank in ki onemogočajo izpolnitev pogodbenih obveznosti. Gre za dogodke, ki jih ni bilo mogoče pričakovati ali preprečiti kljub vsem razumnim prizadevanjem stranke. Koncept višje sile se uporablja kot pravna doktrina, ki omogoča strankam, da se razbremenijo odgovornosti za neizpolnitev svojih obveznosti v primeru takšnih izjemnih dogodkov.
Višja sila se obravnava kot izgovor za neizpolnitev, kadar je vpliv dogodka izreden in nepredvidljiv ter bi preprečil izvajanje obveznosti kljub skrbnosti in prizadevanju stranke. To lahko vključuje naravne katastrofe, vojne, politične spremembe, epidemije in podobne nepričakovane dogodke.
Pri uveljavljanju koncepta višje sile je pomembno, da je bil dogodek dejansko nepredvidljiv, neizogiben ter da je resno vplival na izpolnitev obveznosti.
Stališče slovenske sodne prakse glede višje sile v povezavi z vremenskimi ujmami je Višje sodišče v Ljubljani zavzelo že v sodbi z opr. št. I Cp 3818/2008 z dne 08.04.2009, in sicer:
»Po trditvah tožene stranke je bilo takrat toliko padavin, da je voda lila z vseh strani in tekla z veliko silo izven urejenih kanalov, odnašala cestišča in naredila na območju tržiške občine veliko premoženjske škode. Zatrjevala je torej višjo silo, ki je v pravu pojmovana kot zunanji dogodek, ki je izreden, nepredvidljiv in ga ni mogoče premagati (preprečiti, odkloniti, odvrniti). Sodišče prve stopnje ni sledilo tožniku, ki je poskušal dokazati, da dogajanje 16.7.2002 ni bilo izredno. Ugotovilo je, da je v noči na 16.7.2002 zapadlo kar 118,7 mm dežja. Dejstvo o hudem neurju pa potrjujejo tudi časopisni članki, ki jih je predložila tožena stranka, prav tako pa tudi izpovedi prič.«
Slovensko sodišče je torej obilno deževje in poplave opredelilo kot višjo silo. V svetu gospodarskega prava je koncept višje sile ključnega pomena pri razumevanju odgovornosti strank v pogodbenih razmerjih. Pogodbene sankcije, zlasti penali, so določene vnaprej kot sredstvo zagotavljanja skladnosti s pogodbenimi obveznostmi. Namenjeni so zaščiti ene stranke pred morebitnimi izgubami ali škodo zaradi neizpolnitve ali zamude druge stranke. Te sankcije so določene v pogodbah kot del pogodbene avtonomije strank. Ugotovitev, da je višja sila neposredno vplivala na neizpolnitev pogodbenih obveznosti, v pravnem smislu izključuje odgovornost dolžnika, kar posledično pomeni ekskulpacijo dolžnika glede obveznosti plačila pogodbene kazni zaradi morebitne zamude ali neizpolnitve.
Zakonodaja predvideva celo prenehanje obveznosti ene pogodbene stranke zaradi višje sile, če je njena izpolnitev zaradi višje sile postala nemogoča. Če pa zaradi višje sile nastanejo takšne spremenjene okoliščine, da pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in bi bilo po splošnem mnenju neupravičeno ohraniti jo v veljavi takšno, kakršna je, lahko stranka, ki ji je izpolnitev obveznosti otežena oziroma stranka, ki zaradi spremenjenih okoliščin ne more uresničiti namena pogodbe, zahteva razvezo pogodbe.
V primerih, ko so gospodarske družbe zaradi posledic nepričakovane in obsežne poplavne ujme nezmožne izpolniti svoje pogodbene obveznosti ali pa na drugi strani izpolnitev obveznosti s strani nasprotne pogodbene stranke pričakujejo, je po našem mnenju vključenost pravnih strokovnjakov za ugotovitev pravilnosti izvedbe pogodbenih razmerij nujna. Takoj, ko razmere to dopuščajo, je namreč potrebno opraviti natančno analizo konkretnega pogodbenega razmerja glede na dejansko situacijo in ugotoviti:
- pomen pogodbenih klavzul, vključno s klavzulami o višji sili,
- oceno uporabnosti doktrine višje sile,
- morebitno potrebnost modifikacije že obstoječih pogodbenih določil,
da se obstoječe pogodbeno razmerje nadaljuje oziroma da se zadosti poslovnemu interesu obeh pogodbenih strank.
